berlin

IVANA

Posted on : 11-09-2017 | By : admin | In : Ljerka Pukec

0

Ljerka Pukec
ivana
Ležim f travi, sonce blešči,
veter me miluje, nigde nikog ni.
Najemput sonce se skrile
z neba oblačec me gledi:
Bog daj, Ljerkica moja, pogleč  me,
tu sem, pomučke si šepnula mene.
Šte si? Koj si?  Koj očeš vezda?
Kaj si me pozabila, poznaju me se
ogulinske šume i slavonske sinokoše,
četiri pot sem blizu Nobela bila.
Ivana sem majka sedmero dečice.
Kak si me pozabila?
F tvoju malu ižu dopeljala sem Potjeha,
Stribora, Svarožića i Hlapića
Razvekla je vusnice f najtopleši smeh:
Senjaj z menu  kak negdar.
Hrvacki Andersen,  tuliko let te ni al
i denes si dečici mila, kak mila duša
Svarožić tvoj i ve im pripoveda:
Najte ništ zamusikane  gledeti
čuvajte  svoje hiže i ogenj sveti.
Oblačec  Ivana z škrljakem me gledi,
zviraju miti mudrolije običnoga svieta
zviraju ljubaf, vernost i dobrota
Osetim nemir,  mati z šume
Striborove  celo živlenje me prati.
Ivana moja, otiraj od sebe
misel koja jafče, vužgi f srcu luč.
Poveč mi šte ti je radost kral.
Šte, šte nišče nigdar ne bu znal.

Pomučke mi pripoveda:
Od nečesa moraš otiti naj si
previše gruntati tak je morale biti.
Znad moje sinokoše  došel je mesec
i zviezda Danica z njim
ona je stiha z oblačecem otišla
kak da je vrata zaprla.

(SENJE I METEORI 2016.
Zbornik pjesama s XXIV. recitala suvremenog hrvatskog pjesništva)

Write a comment